Ova e nesto posledno sto procitav. Vsusnost, vcera ja zavrsiv, a ja citav... podolgo vreme... Ne zaradi toa sto e dosadna, naprotiv, ednostavno ne citam kako porano, rabotata i site drugi obvrski mi go zemaat vremeto!
Ama, ova e odlicno. Prv roman, a dosta zrel. Plus, pisuvan vo prvo lice, avtobiografski elementi i potraga po samiot sebesi. Se nadevam deka heroinata ( pisatelkata ) uspeala vo taa teska zadaca. Znaci eden od najdobrite romani vo poslednite godini, na domasen teren! Mnogu podobar od mnogu drugi, pa duri i nagredeni!
"Vo temninata me precekuva miris na jasmin pod modroto nebo na koe kako na kilim se rasposlale dzvezdite. Mesecinata legnala na jug, cinis se odmora od dolgiot pat po nebesniot svod. Pticite grakaat, peat, crcorat, a od dalecinata se razleve pojot od utrinskite molitvi.
Pocnuva da zazoruva. Sonceto raskosno go najavuva svoeto doagjanje obojuvajki go neboto prvin crveno, potem purpurno i portokalovo i najposle srebreno.
- Svetol ti den Mihail!, radosno izvikuvam krevajki gi racete kon sonceto. - Svetol ti zivot, sakan moj!
0 comments:
Post a Comment